Prva ustvarjanja sodijo v predšolski čas, toda ne spomnim se, da bi takrat počel kaj drugega kot ostali otroci. Nekoliko kasneje, v prvih šolskih letih, so mi prve pohvale učiteljic že dale vedeti, da sem dobro delal. Spomnim se tudi, da sem doma rad risal s kredami po starih lesenih površinah. V višjih razredih osnovne šole sem se že resneje zavedal likovne nadarjenosti. Mlademu človeku veliko pomaga, če nekdo odkrije njegove sposobnosti. Učitelji so tu izkazali veliko mero posluha. Zlasti lahko tu omenjam učitelja: g. Jože Gutman, g. Božo Čobec. V 5. razredu sem se prvič udeležil enotedenske otroške likovne kolonije Maksa Kavčiča v Cerkvenjaku, nato pa tudi naslednja leta, še tudi kot dijak. V tem krogu mi je veliko pripomogla mentorica ga. Erika Kurelac.V srednji šoli seveda ni bilo prostora za umetnike, čeprav tudi tam nisem ostal neopažen, razen pri profesorju Umetnostne vzgoje. V likovnem društvu Lajči Pandur, pod vodstvom slikarja Konrada Krajnca, sem spoznal likovno ustvarjanje v krogu takrat zame nekoliko starejših slikarjev. A je žal vse skupaj hitro končalo glede na moja veliko večja pričakovanja. Tu in tam sem že po 15. letu prodal kako sliko, da sem si spet lahko nabavil material. Veliko poznavalcev meje kasneje vprašalo, zakaj se nisem odločil za likovno smer na Pedagoški fakulteti. Predanost umetnosti se mi je vseeno zdela zelo težka stvar, s slikami se ne zasluži prav dosti (pravzaprav denar ni nič odločal), vedno pa še to lahko v manjši meri ostane za prosti čas, naravoslovje me je tudi zelo zanimalo. Kot študent in potem sem v glavnem deloval samostojno, občasno kaj razstavljal. Prva leta sem največ delal s tempera in akvarel barvami, potem sem spoznal kredo(pastel), olje in akril. Pri risanju, slikanju in drugem likovnem ustvarjanju ni vedno samo užitek, je tudi napor in breme v smislu napraviti dobro, vedno bolje. Toda napredkov ni vedno. Skozi likovno transformacijo pa le ostaja neka sled.
